Poglej temo - MED :: Slovenski ljubiteljski �ebelarji (2025)

Razli�ni avtorji

�ebelarstvo ima v Sloveniji �e dolgo tradicijo. Kljub tej dolgi tradiciji, se nas le malo zaveda, da nam �ebele dajejo poleg medu �e druge koristne pridelke, kot so mati�ni mle�ek, �ebelji strup, vosek, pelod in propolis. Vse to lahko uporabimo v prehrani in v zdravstvene namene. Ne smemo pa pozabiti tudi na to, da nam �ebele koristijo, ker opra�ujejo cvetove sadnega drevja in nekaterih polj��in in s tem zagotavljajo �im ve�ji pridelek. Poglejmo si po vrsti lastnosti posameznih �ebeljih pridelkov ter njihovo prehransko in zdravilno vrednost.

Med naredijo �ebele tako, da s cvetov nabirajo nektar ali medi�ino. V svojem telesu mu dodajo �e nekaj snovi in ga s pomo�jo encimov spremenijo. Trsni sladkor (saharozo) razcepijo v enake dele grozdnega in sadnega sladkorja (glukoze in fruktoze). Tako predelano medi�ino odlo�ijo v celice satovja, kjer �e naprej dozoreva. Predvsem mora iz nje izhlapeti odve�na voda, da nastane dovolj gost med, ki se ne kvari. Iz medi�ine nastanejo npr. cvetli�ni, akacijev in ajdov med. Gozdni med pa �ebele pripravijo iz mane - sladke raztopine, ki jo na drevesih izlo�ajo kaparji in u�ice. Med vsebuje okoli 75% sladkorja, 20 % vode ter nekaj eteri�nih olj, proteinov, kislin, mineralov in drugih snovi. Zaradi dobrega okusa in velike kalori�ne vrednosti se med najve� uporablja v prehrani. Zelo stara pa je tudi uporaba medu za zdravljenje ko�nih ran in �irov. Deluje tudi protimikrobno, kar gre pripisati predvsem veliki vsebnosti sladkorja, pa tudi eteri�nim oljem in snovem, ki ga v med izlo�ijo �ebele. V�asih se je med uporabljal tudi v uradni medicini in sicer notranje kot blago odvajalo in proti vnetjem, zunanje pa so go nana�ali na ko�ne �ire. V te namene so ga v lekarnah predhodno �e pre�istili.

Med

Med ali strd je �ivilo rastlinskega izvora, ki ga proizvedejo �ebele. Naraven med je gosto teko� ali kristaliziran. �ebele predelajo med iz medi�ine ali mane, tako da ju obdelajo in dodajo izlo�ke svojih �lez. Med zaradi svojih sestavin (vodne raztopine grozdnege, sadnege ali trsnege sladkorja, beljakovine, aminokisline, vitamini,...) ugodno vpliva na �love�ki organizem in nam pomaga ohranjati zdravje. Po izvoru lo�imo dve vrsti medu, in sicer:
- cvetlil�ni ali nektarjev med in
- gozdni ali manin med.

Naravni med pogosto kristalizira s �imer pa se vrednost in sestava medu ne spremenita. V kolikor bi radi med ponovno uteko�inili ga moramo segrevati. Pri tem moramo paziti, da ga ne segrejemo nad 40�C, saj s segrevanjem �ez to temperaturo med izgubi svoje zdravilne lastnosti.

Akacijev med

- Po izvoru je cvetli�ni med, katerega �ebele pridelajo iz nektarja akacije (robinje).
- Je tekoďż˝, milega sladkega okusa in svetle barve.
- Zaradi velikega dele�a sadnega sladkorja le redko kristalizira.
- Bla�i utrujenost in pomirja.

Cvetli�ni med

- Po izvoru je cvetli�ni med, ki je nabran na �tevilnih spomladanskih cvetlicah.
- Je gosto tekoďż˝ ali kristaliziran, sladkega okusa in rumene barve.
- Ima specifi�en vonj po cvetlicah.
- Zelo rad kristalizira, saj ima veliko vsebnost cvetnega prahu.
- Krepi �ile in telo.

Lipov med

- Po izvoru je cvetli�ni med, katerega �ebele pridelajo iz nektarja lipe.
- Je teko�, sladek in rumene barve. V�asih ima tudi zelenkaste nianse.
- Njegov vonj spominja na lipovo cvetje.
- Je bakterociden in zelo cenjen zaradi svojih zdravilnih u�inkov, predvsem pri prehladih.

Kostanjev med

- Po izvoru je cvetli�ni med, katerega �ebele pridelajo iz nektarja kostanja.
- Je gost, grenak in temno rumene, tudi rjavkaste barve.
- Ima mo�an zna�ilen vonj.
- vsebuje veliko cvetnega praha, zato je tudi bolj grenak od ostalih medov.
- Ugodno deluje na prebavila, jetra ter bla�i te�ave z nespe�nostjo..

Kremni med

- Je pripravek iz kristaliziranega medu, narejen po posebnem postopku.
- Je kremast, sladek in krem rumene barve.

Med s sokom rde�e pese

- Sve� sok rde�e pese �ebele predelajo, ga oplemenitijo z izklo�ki svojih �lez ter preme�ajo z medom.
- Je teko�, temno rde�e barve in sladkega okusa s priokusom rde�e pese.
- Prideluje se ga v omejenih koli�inah, saj je pridelava tega meda izredno zahtevna.
- Je zelo cenjen zaradi svojih zdravilnih lastnosti.
- U�ivati ga je potrebno v omejenih koli�inah (najve� dve majhni �li�ki na dan).

Med s suhim sadjem

- Je akacijev med z dodanim suhim sadjem.
- Primerno je predvsem za darila.

Zdravilni u�inki medu

Zdravilni u�inek medu so poznali �e od nekdaj, le da so v�asih mislili, da je premo�an in prete�ek za �elodec (�e posebej za otroke in mladino - priporo�ali so ga predvsem starej�im, ker u�inkovito obnavlja celice). Sodobna uporaba medu pa je te trditve ovrgla, saj so znani primeri, ko so se dojen�ki oz. tisti otroci, ki so bili �ibkega razvoja in rasti krepili (pri pomanjkanju) skoraj izklju�no z medom.

Kako uporabljamo med

Med lahko uporabimo skoraj pri vseh te�avah: tako pri boleznih in te�avah z dihali, kot tudi pri slabi prebavi, nizkem pritisku, slabokrvnosti, �ibkem krvnem obtoku in za krepitev in razstrupitev; med namre� raztaplja, �isti kri in spodbuja njeno nastajanje, ugodno deluje na presnovo, uravnava vsebnost belih in rde�ih krvni�k, ve�a odpornost in krepi.

Malokdo ve, da je med tudi dobro razkuzilo in ga lahko uporabimo tudi na ranah, po�kodbah ipd. Z njim zdravimo celo mozoljavost.

Med vsebuje veliko u�inkovin, ki se s kuhanjem in celo s segrevanjem (ve� kot 45 st.) uni�ijo, tako da ga vedno dodamo v �aj nazadnje.

* Kostanjev med
uporabljamo pri ranah, v kozmetiki, za pospe�evanje prebave, za bolj�e delovanje jeter in pri kroni�nih vnetjih �elodca.

* Sivkin ali �ajbljev med
uporabljamo za razku�evanje.

* Cvetli�ni med
je dober za srce in o�ilje.

* Lipov med
uporabljamo pri prehladnih obolenjih in te�avah z dihali, prav tako sivkinega in �ajbljevega.

* Za ve�erni napitek si bomo izbrali cvetli�nega, kostanjevega, lipovega ali sivkinega, ne pa, npr., ro�marinovega.

* Zgolj za okrepitev organizma in imunskega sistema bomo uporabili gozdni, hojin ali cvetli�ni med.

* �aj, ki smo ga pripravili otrokom, pa bomo osladili z gozdnim ali s cvetli�nim medom.

U�ivanje medu

Notranje u�ivamo med ponavadi kot dodatek v �aju - zelo koristen krepilni napitek pa si pripravimo tako, da sok ene do dveh limon razred�imo s toplo ali mla�no vodo in ga obogatimo z �li�ko ali dvema medu. To po�nimo 1 teden do 1 mesec 1X dnevno ali �imbolj pogosto, �e nas je napadel kak�en virus.

Tudi �e se zdravimo s "konkretnej�imi" zdravili, lahko z medom in zdravilnimi zeli��i nadaljujemo in jih u�ivamo vzporedno, razen �e nam seveda zdravnik to odsvetuje.

Za okrepitev organizma

Dobra kura za obnavljanje organizma, krepitev odpornosti in za bolj�o koncentracijo je tudi napitek, ki ga spijemo vsak dan pol ure pred kosilom oz. glavnim obrokom, pripravimo pa si ga tako, da ko��ek kvasa zme�amo z zli�ko jogurta, kefirja ali kislega mleka in dodamo �li�ko medu. Kuro izvajamo 1/2X letno, spomladi in/ali jeseni.

Medovi obkladki

Medov obkladek je zelo koristen tudi pri opeklinah, oparinah in son�nih opeklinah; tovrstne po�kodbe, ki jih takoj nama�emo z medom (lahko ga razred�imo z vodo ali mlekom), se celijo brez brazgotin in ne delajo mehurjev.

Medov obkladek lahko uporabimo celo na ranah, kot je, npr., ureznina; kolikor se da, speremo pod teko�o vodo, potem pa nama�emo z medom in povijemo. Med bo poskrbel za �imhitrej�e celjenje rane.

Prav tako si mozolj, ki je za�el cveteti, nama�emo z medom in to ponovimo parkrat. Med bo izvlekel gnoj oz. ma��obo in mozolj se bo posu�il.

V�asih so grgrali toplo vodo ali �aj z medom za lep�i glas.

Pomembno:
*Vsi, ki ste na cvetni prah alergi�ni, se boste medu in njegovih izvle�kov in izdelkov seveda izogibali!
**Vsekakor se boste v primeru ve�jih te�av ali bolezni o na�inu in poteku zdravljenja posvetovali �e s svojim zdravnikom; dvomim pa, da bi vam (razen v redkih primerih) odsvetoval vzporedno uporabo naravnih zdravil, tudi �e ob potekajo�i kuri z zdravili.

Med - hrana in zdravilo

�e od nekdaj je �lovek cenil med kot hrano in zdravilo. Imel ga je za bo�ji dar in skozi stoletja je predstavljal edino sladko hrano, vse do odkritja sladkorja.

Lastnosti medu

Med je aromati�en, gost in lepljiv �ebelji proizvod, ki ga �ebele izdelujejo iz cvetli�nega nektarja ali iz rastlinske mane, ki jo nabirajo na iglavcih ali listavcih. Sve� med je teko�, �e pa stoji, kristalizira, vendar se sestava in vrednost ne spreminjata. �e med po�asi segrevamo na vodni kopeli do 40 oz. 45 �C, spet postane teko�. Hraniti ga je treba v temnih in hladnih prostorih ali na sobni temperaturi ter v zaprtih posodah, ki dobro tesnijo.

Sestava medu

Med je naravna me�anica ve� vrst sladkorjev, zlasti glukoze in fruktoze ter v manj�ih koli�inah saharoze, dekstrina in drugih, prisotne pa so �e beljakovine, ki jih je zelo malo (0,4g/100g medu), aminokisline, aromati�ne snovi ter minerali (�elezo, kalcij, fosfor, magnezij, silicij, natrij, kalij). Med vsebuje tudi vitamine (C, B2, B6, niacin, pa tudi vitamina A in K), organske kisline, eteri�na olja ter druge snovi, ki so prepoznavne po zna�ilnem okusu, barvi in vonju. Vse te sestavine �love�ki organizem potrebuje za svoj obstoj, zato je med tako va�no hranilo in pogosto zdravilo.

Med ďż˝ hrana ali tudi zdravilo?

Zdravilne lastnosti medu so se izkazale za mo�nej�e od kritik, da je to samo �e ena oblika sladkorja. �e od nekdaj se je v ljudskem zdravilstvu uporabljal za zdravljenje razli�nih bolezni, za krepitev organizma in kot eliksir za dolgo �ivljenje. Med je znatno bolj�e dietno �ivilo, kot pa kuhinjski sladkor, zaradi visoke hranilne vrednosti in krepilnega u�inka, pa ga imamo lahko za osnovno varovalno �ivilo, saj izbolj�uje zdravje in po�utje tako bolnega kot zdravega �loveka.

Zdravilni u�inki medu

Med uni�uje bakterije in prepre�uje njihovo razmno�evanje, zato do neke mere predstavlja obrambo proti oku�bam. Uporablja se kot zdravilo pri plju�nih, �elod�nih, �revesnih boleznih, pri boleznih mehurja in ledvic, zaprtju, oslovskem ka�lju, senenem nahodu in z njim povezani astmi, pri srbe�ici in opeklinah, deluje proti vnetju sluznice v ustni in nosni votlini ter proti ka�lju.

Umirja in je najbolj�e naravno uspavalo, priporo�a se sr�nim bolnikom, ki prebolevajo infarkt, za krepitev po boleznih in kot idealno po�ivilo za �portnike. �e neko� pa so med uporabljali kot mazilo za rane, zlasti �enske, pa kot sredstvo za bolj pro�no in voljno ko�o (v obliki vodnih kopeli in obraznih mask).
Priporo�ilo

Za �elene zdravilne u�inke medu, u�ivajte, �e se le da, hladno stiskan med in satovje, zadostujejo pa �e od 1 do 3 �li�ke medu dnevno. Velja pa opozorilo, da se otrokom pod enim letom starosti med ne priporo�a, ker je otrok lahko nanj alergi�en (mo�no tudi pri odraslih)!!! �e pa med uporabljate pri kuhi in peki, ga izpostavljajte �im ni�jim temperaturam.

50 ďż˝ 100 cvetov

Med je naraven izdelek, ki ga medonosne �ebele pripravljajo s predelavo nektarja in mane v mednem mehurju. �ebele spreminjajo nektar z medonosnih rastlin, mane ter s povr�ja listov in iglic v med. Pripravljajo ga kot hrano za dolgo zimsko obdobje, kar po�nejo �e ve� kot sto milijonov let. �ebela med nabiranjem medu obi��e od 50 do 100 cvetov.

Barva, okus, vonj in tekstura medu so odvisni od vrste cvetnega nektarja, iz katerega so ga �ebele pridobile, to pa so lahko akacija, �ajbelj, lipa, kostanj, detelja, vresa, me�ano cvetje, evkaliptus, sivka, materina du�ica, son�nica in �tevilne druge rastline. Zato se med, pridobljen na eni lokaciji, razlikuje od medu, pridobljenega na drugi lokaciji. Zaradi vpliva drugih rastlin, ki cvetijo v �asu glavne �ebelje pa�e, se lahko barva in okus medu, nabranega na isti lokaciji, razlikujeta od leta do leta. Med ni enoli�en izdelek, ampak spreminja svojo sestavo glede na surovine in letni �as.

Me�anica najmanj 180 snovi

V njem so �tevilne organske kisline (jabol�na, limonska, mle�na in celo mravljin�na kislina), vitamini, minerali, encimi, vosek, zrnca cvetnega prahu in eteri�na olja.
Od ogljikovih hidratov je v medu 82 odstotkov sladkorja, od tega 41 odstotkov fruktoze in 36 odstotkov glukoze, medtem ko preostanek sestavljajo saharoza, maltoza in dekstrin. Poleg tega med vsebuje vodo (od 16 do 20 odstotkov), flavonoide (od 34 do 61 odstotkov), druge organske snovi (organske kisline, aminokisline, beljakovine, vi�ji alkoholi, inzulin, hormoni), encime, razli�ne derivate klorofila, mineralne snovi in vitamine (B1, B2, B3, B5, B6 ali H, B9), zaradi �esar je edinstvena naravna in izredno zdravilna hrana. Med je zelo bogat s kromom, mineralom, ki je nujen pri razgradnji ogljikovih hidratov, s �imer se zmanj�ujejo ne�eleni u�inki u�ivanja ve�jih koli�in enostavnih sladkorjev in naglega dviga glukoze v krvi. Med od mineralov vsebuje �e kalcij, baker, �elezo, kalij in cink.
Odvisno od vrste

Dele� posameznih snovi je odvisen od vrste medu. Zaradi svoje odli�ne sestave je med kalori�na in biolo�ko vredna hrana za otroke in odrasle, lahko prebavljivo �ivilo in naraven vir �ivljenjske mo�i. Kapljica medu vsebuje ve� kot sto razli�nih, za organizem pomembnih snovi. Po vsebnosti fermentov je med eden od najpomembnej�ih prehranskih izdelkov. Energetska vrednost 100 g medu je 304 kcal, od tega 82,4 odstotka ogljikovih hidratov in 0,3 odstotka beljakovin.
Vir energije

Med in druge �ebelje izdelke �e od nekdaj uporabljajo kot hrano in zdravilo, a tudi za nego ter lep�anje obraza in telesa.
Med so v preteklosti uporabljali predvsem kot vir energije. �e v stari Gr�iji so v �asu olimpijskih iger �portniki u�ivali med in suhe fige, da bi dosegli �im bolj�e rezultate. Med �e dandanes priporo�ajo �portnikom, saj prina�a energijo, spodbuja delovanje srca ter pomaga pri utrujenosti in k hitrej�emu okrevanju.

Iz ljudske medicine je znano, da med pomaga bla�iti simptome gripe in prehlada; tak je napitek, pripravljen iz tople vode, limoninega soka in medu z dodatkom evkaliptosovega olja ali ingverja. Pri vnetem grlu priporo�ao redno u�ivanje 1 �li�ke medu ali me�anice 2 �li�k medu, 4 �li�k jabol�nega kisa in ��epca soli.

Vsestranski

Vrsta raziskav je dokazala, da je med najbolj zdravo sladilo za ljudi s sladkorno boleznijo tipa 2 in za vse z visoko ravnjo holesterola.
Med pospe�uje absorpcijo zdravil in pove�uje njihovo u�inkovitost, obenem pa �isti organizem �kodljivih snovi. Pomaga pri zdravljenju gastritisa, �elod�ne razjede, �revesnih vnetij, zmanj�uje izlo�anje �elod�ne kisline ter pomaga pri zdravljenju in razstrupljanju jeter. Med uporabljajo tudi pri ginekolo�kih te�avah, jutranjih slabostih in boleznih dihal (kroni�ni bronhitis, bronhialna astma, rinitis, alergi�ni rinitis, sinusitis, laringitis). Pomaga tudi pri anoreksiji in slabem t�ku, normalizira �revesno peristaltiko, odpravlja zaprtje in pomaga pri hemoroidih.

Akacijev med

Ena od najbolj cenjenih vrst medu je akacijev med, ki je izrazito svetle barve, prijetnega vonja in blagega okusa. Pomaga pri nespe�nosti, umirja razdra�en imunski sistem in odpravlja posledice nakopi�enega stresa. Priporo�ajo jemanje zve�er, pred spanjem.

Kostanjev med ďż˝

� je temne barve, prepoznavnega vonja in zna�ilnega grenkega okusa. Pomaga pri boleznih prebavnega sistema, saj spodbuja delovanje �revesja, laj�a delo preobremenjenih jeter in �ol�a ter varuje �elod�no in �revesno sluznico. Priporo�ajo jemanje s �ajem iz kamilice, �ipka in materine du�ice.

Lipov med ďż˝

� je bister, skoraj prozoren, prijetnega vonja in blagega okusa. Njegovo u�ivanje prina�a olaj�anje pri prehladu, vnetjih dihalnih poti in prebavnega sistema ter nekaterih ledvi�nih bolezni.

�ajbljev med �

� tudi pomaga laj�ati prehlad, saj omogo�a la�je izlo�anje sluzi iz sapnika in bronhijev.

Son�ni�ni med �

� je jantarno rumene barve in prepoznavnega vonja in okusa. Blagodejno vpliva na dihalni sistem, zaradi svojih edinstvenih sestavin pa prispeva k uravnavanju ravni ma��obnih kislin v organizmu.

Sivkin medďż˝

� v �aju iz kamilice, mete ali pelina umirja organizem, uporabljajo pa ga tudi proti napihnjenosti in za odvajanje vode. Koristen je proti migreni in vrtoglavici, priporo�ajo ga tudi vsem, ki trpijo za boleznimi srca in o�ilja.

Razli�ne vrste

Barva, okus, tekstura in kakovost medu so odvisni od vira nektarja, a tudi od njegove pridelave. Po viru nektarja je med lahko enocvetni, torej iz ene same vrste nektarja (akacija, lipa, kostanj, �ajbelj �), ali ve�cvetni, iz ve� vrst nektarja (gozdni, cvetli�ni med). Ve�cvetni med je dobra izbira, �e si �elite nevsiljivega okusa medu v hrani in pija�i, medtem ko ima med iz ene same vrste cvetov izrazitej�e delovanje in mo�nej�i okus. Pri tem so v ospredju tiste vrste, ki so izdelane iz zeli�� (ro�marin, sivka, meta).

Po barvi lahko dolo�imo tudi okus medu: med temnej�e barve je vedno tudi mo�nej�ega okusa. V specializiranih trgovinah je mogo�e dobiti tudi med z dodatkom razli�nih ore��kov, kot so mandlji, orehi in le�niki.
Po na�inu proizvodnje je med lahko to�en (pridobivajo ga s centrifugiranjem) ali topljen (pridobivajo ga s segrevanjem zdrobljenega satja, a tudi med v satju in med s ko��ki satja).
Hranjenje medu je zelo preprosto. Ker ima zaradi velike koncentracije sladkorja neomejen rok trajanja, ga je treba hraniti na hladnem prostoru, dlje od neposredne svetlobe in v trdno zaprti steklenki.

Med je najstarej�a vrsta sladila v ljudski prehrani. S tem je dolo�ena tudi njegova uporaba v prehrani, predvsem pri pripravi sladic. V primerjavi s sladkorjem ima veliko bolj�o hranilno sestavo, a tudi ve� kalorij. Ena �lica medu namre� vsebuje 64 kcal, medtem ko ima ena �lica sladkorja 46 kcal.

Pri pripravi sla��ic lahko sladkor uspeďż˝no zamenjate z medom. Za isto koliďż˝ino sladkorja potrebujete pol manj medu, ker ta vsebuje veďż˝ fruktoze. ďż˝e recept vsebuje tekoďż˝ine (vodo, mleko), je treba njihovo koliďż˝ino zmanjďż˝ati za pribliďż˝no 50 ml, kajti med vsebuje pribliďż˝no 18 odstotkov vode. Poleg tega je treba med peďż˝enjem zniďż˝ati temperaturo za pribliďż˝no 15 ºC, saj med veliko bolj pospeďż˝i temnenje kolaďż˝ev kot uporaba sladkorja.
Med je izvrstna izbira za zajtrk: kot dodatek �itnim kosmi�em, nemastnemu jogurtu ali prepe�encu. Tudi sadje je idealno v kombinaciji z medom; z medom lahko sladkate sadno solato ali ga prelijete po jabol�nih krhljih in jih nato �e posujete s cimetom. Dober tek!

Za celjenje ran

Dejstvo, da med pomaga pri celjenju ran, so poznali �e stari Egip�ani. Razvoj antibiotikov je za�asno izrinil uporabo tega ljudskega zdravila, toda novej�e raziskave so se spet usmerile v raziskovanje te funkcije medu, saj z antibiotiki �edalje pogosteje ni mo�no pozdraviti ran, ki so oku�ene z bakterijami, odpornimi na antibiotike.

Pri odpravljanju brazgotine

Med je koristen pri skorajda vseh ko�nih boleznih in po�kodbah. Z nana�anjem medu na rano prepre�ujemo vnetje, rana se hitreje zaceli, delovanje medu pa pomaga tudi pri odpravljanju brazgotine.

Ne prevro�i napitki

Pri dodajanju medu napitkom, kot je �aj, bodite pozorni, da napitek ni prevro�, saj bi se tako izgubile dragocene zdravilne lastnosti medu. Med se mora popolnoma raztopiti v teko�ini, saj telo le tako v celoti izkoristi njegove zdravilne snovi.

Apikultura oziroma �ebelarjenje sega v obdobje 2400 pr. n. �t. Med je zaradi svoje nenavadne sladkosti in redkosti stoletja veljal za sveto hrano. Uporabljali so ga pri verskih obredih, med katerimi so �astili bogove, za balzamiranje pokojnih, a tudi v medicinske in kozmeti�ne namene. Zelo dolgo je v medu u�ival izklju�no bogatej�i del dru�be, saj je bil zelo drag. Med je bil presti�na hrana vse do odkritja rafiniranega sladkorja, ki ga pridobivajo iz sladkorne repice.

Nazadnje urejal/a �elar 31 Avg 2017 15:33; skupaj popravljeno 3 krat

Objavljeno: 06.09.2012
Avtor: M. F.

Vsi �ebelji izdelki blagodejno vplivajo na na� organizem, najbolj raz�irjen in priljubljen med njimi pa je med.
Apiterapija je ena od uglednih alternativnih zdravilnih metod, saj �e ve� kot 2000 let ljudje povsod po svetu za ohranjanje ali povrnitev zdravja uporabljajo �ebelje izdelke. Ti lahko pomagajo vsem, ne glede na starost. Neprimerni so zgolj za otroke do tretjega leta starosti in za tiste, ki so alergi�ni na �ebelje izdelke.

Velja poudariti, da med in ostali �ebelji pridelki niso zdravila, so pa pomembna in koristna dopolnila tem. �al je apiterapija pri nas nekoliko zapostavljena in mnogi se ne zavedajo koristnosti uporabe �ebeljih izdelkov. Med njimi najbolj raz�irjen in priljubljen pa je med.

Kako prepoznati dobrega

Vsak naravni med je dober, najbolj�i pa je tisti, ki se pri preizku�anju po�asi topi v ustih in po malem popraska po grlu. Takoj po zau�itju ne pijte vode, saj tako ne boste izkoristili vse zdravilnih snovi tega �ivila. Povsem naravni med se ne pokvari, res pa je, da se s �asoma strdi. S segrevanjem na pribli�no 40 stopinj Celzija se ponovno uteko�ini. Medu nikoli ne smete segreti na vi�je temperature saj se s tem uni�ijo njegove zdravilne lastnost. �eprav velja prepri�anje, da je med primerno u�ivati le z leseno ali plasti�no �lico to ne dr�i. Velja pa to priporo�ilo za mati�ni mle�ek. Ta namre� vsebuje zelo ob�utljive aminokisline, katere se lahko ob stiku s kovino razgradijo.

Razli�ne vrste za razli�ne tegobe

Vrste medu se po seboj ne razlikujejo le po barvi, okusu in sestavi pa� pa tudi po na�inu delovanja. Prav zato so nekatere primernej�e za ene, druge za druga�ne tegobe. Poglejte, katera je najbolj u�inkovita pri zdravljenju sr�nih, dihalnih in prebavnih te�av.

�Akacijev med: Primeren je za bolnike s prebavnimi motnjami, pomirjujo�e pa deluje na cel organizem. Lahko ga u�ivajo tudi otroci mlaj�i od treh let.

�Cvetli�ni med: Bogat je s �tevilnimi eteri�nimi olji in je najbolj priporo�ljiv za sr�ne bolnike, lahko pa pomaga tudi pri te�avah z dihali.

�Lipov med: Deluje antisepti�no in je odli�en zaveznik pri premagovanju gripe in drugih dihalnih boleznih. Najbolje ga je u�ivati v ne prevro�ih zeli��nih �ajih.

�Gozdni med: Vsebuje 13 krat ve� mineralnih snovi kot cvetli�ni. �e posebej bogat je z �elezom in zato primeren za vse, ki jih mu�i slabokrvnost.

Znanje ljudi o zdravilni mo�i medu je �ibko, nemalokrat napa�no. Med sicer �e vedno velja za �ljudsko zdravilo� in eno od najbolj zdravih �ivil, a mnogi ljudje ne verjamejo ve�, da ima ob resnih te�avah sploh mo� kaj (po)zdraviti.

Tiso�letna spoznanja o zdravilni mo�i medu smo izkrivili le v nekaj desetletjih
Zaradi interesov industrije, cenovne politike velikih trgovcev, zdravstvene politike in drugih vzrokov, so se tiso�letna spoznanja o u�inkih medu v nekaj desetletjih izkrivila, nekatera pa obrnila na glavo. Praksa uradne medicine zdravljenja z medom ve� ne podpira (�eprav ga je �e pred nekaj desetletji uporabljala). Danes zdravniki o hrani neradi dajejo mnenja, ker raje uporabljajo zdravila. Posledi�no trdijo, da med sodi kve�jemu v preventivo. Ljudje se predamo in pasivno sklepamo, da to dr�i in da se s hrano kaj dosti zdraviti pa� ne da. Moderna dru�ba je postala odvisna od zdravil, znanje o starih, pogosto u�inkovitej�ih na�inih zdravljenja, pa se izgublja. Za potro�ni�ki kapitalizem naravna hrana pa� ni posebej dobi�konosna.

Ko sem prijateljem in kolegom omenila, da pi�em strokovno poro�ilo o medu, so mi mnogi hiteli odgovarjati, da je med res krasen, da ga uporabljajo in da imajo tudi dobre �lanke o njem. Po�iljali so mi �asopisne izrezke in razli�ne spletne povezave, kjer pa so bile mnoge informacije o ravnanju z medom napa�ne. Odlo�ila sem se, da te zmote zberem in jih uredim v kratek seznam ter poi��em vire in �tudije, ki bodo napa�no razumevanje osvetlili in pojasnili. Nastal je 18-stranski dokument, Poro�ilo o nesegretem medu.

Med je zelo ob�utljivo �ivilo in nikakor ni vseeno, kako ga pridobivamo in kako z njim ravnamo. Vsej dru�ini, posebej otrokom, lahko zelo koristi ali celo �koduje, odvisno od njegove kakovosti in na�ina uporabe. Naj na kratko osvetlim deset najpogostej�ih zmot o medu, podrobnej�e utemeljitve in vire pa najdete v poro�ilu.

Zmota �t. 1: Med je sladilo in ga je treba u�ivati zmerno.

NE DR�I. Med je po krivem, kot domnevno �kodljiv, postavljen na vrh prehranske piramide, ob bok navadnemu sladkorju, ki je zares �kodljiv, povzro�a vnetja in uni�uje imunski sistem. Prvo to�en med, ki ga ni nih�e segreval in ki v praviloma �e kratkem �asu kristalizira (v na�ih krajih ga poznamo tudi pod staro besedo strd), je zdravilen in protivneten.

Zmota �t. 2: U�ivanje ve�je koli�ine medu povzro�a karies.

NE DR�I. To je res le pri medu, ki je bil �e segret. Prvo to�en, nesegret med zdravi dlesni in zobe, zaustavlja vnetja v ustni votlini in zobno gnilobo, to je dokazano s �tudijami in velja tudi ali predvsem tedaj, �e ga u�ivamo v ve�jih koli�inah. Podobno velja tudi za druge �ebelje pridelke, posebej propolis.

Zmota �t. 3: Med je nevaren za dojen�ke.

Zakaj so pravzaprav za dojen�ke prepovedali med?
NE DR�I. Svetovni industriji prehrane ni v interesu, da bi ljudje izvedeli za �tudije, ki so dokazale, da se bakterije v nesegretem naravnem medu ne morejo razmno�evati in da tak med deluje mo�no antibakterijsko. V resnici je te�ava v industrijsko pripravljeni toplotno obdelani in konzervirani hrani, ki je kljub varnostnim ukrepom (zaradi svoje segretosti) odli�na tar�a za razvoj razpadnih bakterijskih procesov. Strah pred medom se je raz�iril iz okolij (sprva predvsem iz ZDA), kjer je zacvetela prodaja prilagojenega mleka za dojen�ke, pasterizirana in konzervirana otro�ka hrana in kjer so dojen�kom prezgodaj, �e po prvih tednih, uvajali gosto hrano. Vsaka umetna oz. industrijsko pregreta hrana je odli�no goji��e bakterij, prezgodaj in napa�no hranjeni dojen�ki pa zaradi negativnih vplivov take hrane na �revesno floro postanejo lahka tar�a resnih oku�b. Nobenega jasnega dokaza ni, da so bakterijske �revesne oku�be, kakr�na je botulizem, nastale v naravnem nesegretem medu. Vrsta dokazov pa je, da so te oku�be posledica hranjenja z mle�nimi nadomestki in drugo konzervirano toplotno obdelano industrijsko hrano, kamor sodi tudi pasterizirani med. Krivdo so nato neutemeljeno prevalili na vsak med, ne glede na njegovo kakovost.

Zmota �t. 4: Med se sme segrevati do 40 stopinj Celzija, ne da bi omembe vredno spremenil kakovost in zdravilno mo�.

NE DR�I. Med izgubi vrsto zdravilnih u�inkovin �e pri temperaturah nad 36 stopinj Celzija. Od kod teh magi�nih 40 stopinj? Najbr� ni naklju�je, da �ele pri tej temperaturi v industriji med brez te�av pretakajo s stroji. �e z rahlim segrevanjem se namre� zavre ali ustavi kristalizacija. Barva, vonj in okus medu se bistveno spremenijo, med nikdar ve� ne bo tak kot prej, njegova antibioti�na mo� pa se hitro izgubi.

Zmota �t. 5: Z medom se ne da zdraviti, ampak se kve�jemu laj�a te�ave.
Idealna kombinacija, naravni med in zdravilna zeli��a

NE DR�I. Strd, nesegret med, v �tevilnih primerih dokazano preka�a u�inke modernih zdravil, npr. pri �revesnih obolenjih, ka�lju, glivi�nih oku�bah, celjenju ran. Med ni manj vreden v primerjavi z zdravili iz tovarn, je ve�vreden, �e se z njim ustrezno ravna.

Zmota �t. 6: Med v�asih pri bolezni deluje bolje, �e je dobro prekuhan.

NE DR�I. S segrevanjem postane med te�ko prebavljiv, hitro se uni�ijo protibakterijske, protivirusne in protiglivi�ne lastnosti. Dokazano je, da segrevan med postopoma postane �kodljiv, v njem se pri vi�jih temperaturah kopi�ijo tudi rakotvorne snovi, ki nastajajo kot razpadni produkt segrevanja sadnega sladkorja fruktoze.

Zmota �t. 7: Med lahko po�koduje �elodec, ker ima kisel ph faktor, in je te�ak za prebavo.

NE DR�I. Uporaba nesegretega medu pri �revesnih obolenjih ka�e ravno nasprotno. Naravni nesegret med se v prebavilih spremeni v �encimsko prebavno pomo� in pospe�uje zastale in motene prebavne procese.

Zmota �t. 8: Preve� medu obremeni �lezo slinavko, diabetiki se ga morajo torej izogniti.

NE DR�I. Ve�ina segretega medu se v telesu spremeni v krvni sladkor. Nesegret med pa je odli�na zaloga encimov in naravni inzulin. Znano je, da lahko nesegret kakovosten med krepi in v dolo�enih primerih (ob �e drugih prehranskih ukrepih in skrbnem spremljanju diete s strani strokovnjaka) celo ozdravi �lezo slinavko.

Zmota �t. 9: Strjen, kristaliziran med je slab�i, morda je celo pokvarjen ali pa so mu vme�ali sladkor.

NE DR�I. To govorijo ljudje, ki ne poznajo lastnosti naravnega medu. Naravni med, ki so ga iz panja nato�ili v kozarce in ga nikoli niso segrevali za to�enje, v nekaj tednih ali mesecih kristalizira. Proces je odvisen od temperatur in vrste medu. Najpo�asneje kristalizira med akacije, najpogostej�e vrste medu, denimo cvetli�ni in gozdni, pa bodo na kletni polici pozno jeseni v na�em podnebju zagotovo �e vsaj delno strjene. Med, ki je kristaliziral neenakomerno, morda je ponekod teko� in drugje strjen, je morda la�en; ni nemogo�e, da so mu dodajali sladkor. �e med ostaja teko� in se ne strjuje, lahko sklepamo, da gre praviloma za segret med (morda je bil segret le za to�enje ali tudi ve�), ki verjetno nima ve� bistvene zdravilne mo�i in je lahko celo �e �kodljiv za zdravje.

Zmota �t. 10: Za uporabo v gospodinjstvu je treba kristalizirani med postaviti v toplo vodo ter ga narediti teko�ega. Med ni preve� prakti�en in te�ko ga je uporabljati kot sladilo. Ne segrevajte strdi, �e �elite, da ohrani zdravilno mo�

NE DR�I. V gospodinjstvu zlahka uporabljamo tudi kristalizirani med � strd. Limonado si naredimo tako, tako �lico strjenega medu vme�amo v malo teko�ine, ga podrgnemo ob stene, da se razpusti. Podobno strd vme�amo tudi v skuto, smetano in druge jedi, dobro se topi in ve�e z naravnimi ma��obami. Bolje je, da medu ne uporabljamo pri peki in kuhanju, saj s segrevanjem izgubi svojo zdravilno mo� in kopi�i rakotvorne razpadne produkte. Medu ne raztapljamo v vro�em ali toplem �aju, saj ga s tem takoj uni�imo. Nekatere dru�ine ne uporabljajo nobenega sladkorja, saj imajo poleti in zgodaj jeseni sve�e to�en med, pozimi in spomladi pa strd. S pomo�jo strdi je mogo�e pripraviti vrsto odli�nih surovih sladic.

Zmota �t. 11: Medu se ne sme jesti samostojno, ker je higroskopi�en in vle�e vodo iz ust in po�iralnika ter povzro�a dehidracijo.

NE DR�I. Med je higroskopi�en, odprt kozarec bo nase po�asi vlekel vlago. Dodatek teko�ine v skodelico medu povzro�i, da se v medu v nekaj urah za�ne fermentacija. Fermentiran med za u�ivanje ni �kodljiv, lahko pa se tvorijo alkoholi. Nobenih dokazov ni, da se medu ne sme u�ivati samostojno po �li�ki, �e vam tako ustreza.

Dodana vrsta sladkorja v medu te�ko dolo�ljiva

Nadzor pri medu je bil namenjen preverjanju skladnosti v zvezi z vsebnostjo sladkorja in ozna�evanjem botani�nega vira in geografskega porekla. Neskladja, odkrita med ve� kot 2200 vzorci, odvzetih na vseh stopnjah �ivilske verige, so bila ve�inoma povezana z izjavo botani�nega vira (7 odstotkov) in na opore�nost, z dodanim sladkorjem (6 odstotkov). Neskladnosti v zvezi z izjavo o geografskem poreklu so bile manj pogoste � le dva odstotka, vendar jih je te�ko odkriti. Ponaredki s sladkorjem so pogosta goljufiva praksa.

Poleg tega je bilo 13 odstotkov vzorcev medu razvr��enih v kategorijo suma neskladnosti v zvezi z njihovim geografskim poreklom (2 odstotka) ali na morebitno opore�nost, s sladkorjem (11 odstotkov). Rezultati, ki se nana�ajo ponarejanje s sladkorjem, so le okvirni, ker s testi ni mogo�e u�inkovito odkriti prisotnosti dolo�enih kategorij dodanih sladkorjev.

Nadaljnje preiskave bodo potekale na 1200 vzorcih, ki bodo testirane s sodobnimi laboratorijskimi metodami pod okriljem Skupnega raziskovalnega sredi��a Evropske komisije, kon�no poro�ilo pa bo izdano do julija 2016. V primeru neskladnosti so bile dr�ave �lanice pozvane k primernemu ukrepanju in kaznovanju kr�iteljev v skladu z nacionalnimi pravili.

31.08.2017
Vir: spletna stran �ZS

Med je povsem naravno �ivilo, neposreden dar narave, dar �ebel in rastlin. Med ljudmi je izjemno cenjen, saj velja za varno in zdravo �ivilo. Pogosto ga u�ivamo za prepre�evanje razli�nih obolenj. �e kako je pomembno, da je kakovosten in varen, da ne vsebuje snovi, ki bi lahko �kodljivo vplivale na na� organizem, oziroma da so te v mejah dovoljenih vrednosti. Ob nakupu medu kupec vsekakor pri�akuje, da je kupil zdravo, naravno in varno �ivilo. Dandanes �ebelarimo v okolju, ki je onesna�eno z najrazli�nej�imi strupenimi snovmi. Ali torej lahko pridelujemo varen med? �ebelarji pravzaprav nimajo nadzora nad tem, kaj �ebele prinesejo v panj, ali pa je njihov nadzor zelo majhen, vendar raziskave ka�ejo, da med le redkokdaj vsebuje sledi pesticidov ali drugih strupenih snovi. Kakovost medu bolj ogro�ajo sredstva, ki jih v panj vstavljajo �ebelarji sami, kot pa tista iz okolja.
ďż˝
Eden izmed dejavnikov, ki najbolj ogro�a med, je to�enje medu iz satov, ki so bili pod vplivom nekaterih sinteti�nih akaricidov, kot npr. kumafosa. Prestavljanje satja iz plodi��a in to�enje iz satov, ki so bili pod vplivom kumafosa, vsekakor ni v skladu s sodobnimi smernicami. Iz plodi��a v medi��e prestavljeni sati z zalego, ki lahko vsebujejo tudi krmo za �ebele, lahko vplivajo tudi na pristnost medu. �e smo poleg zalege v medi��e prestavili predelano sladkorno krmo za �ebele in to sto�imo, smo pridelali med, ki ni pristen, tak�nega, ki ne sme nositi oznake med. Ali lahko v A�-panju �ebelarimo tako, da zmanj�amo omenjena dejavnika tveganja na minimum?
Na strokovni razpravi, ki je 12. 6. 2017 potekala v �ebelnjaku Centra za biotehniko in turizem Grm Novo mesto, je g. Franc Kobe predstavil svojo prakso �ebelarjenja z devi�kimi sati. Pri prvem spomladanskem pregledu, ki ga izvede, ko je dru�ina �e dobro razvita, iz medi��a odvzame tri do pet satov in jih nadomesti s satnicami. Satov iz plodi��a ne prestavlja v medi��e, ampak iz njih dela narejence. Vsaki�, ko vzame zale�en sat ali dva iz plodi��a, ga nadomesti z �e zgrajenim devi�kim satjem. �ebelam spomladi niti ne dodaja poga� ali sirupa. �e potrebujejo hrano, jim pod palice v plodi��u na tanke kro�ni�ke doda med. Ko se za�ne pa�a, odpira medi��a na tri dni in iz njih pobira �e zgrajene sate in dodaja satnice. V plodi��e dodaja �e zgrajene sate. Na ta na�in z odvzemanjem zalege in izdelavo narejencev, menjuje satje v plodi��u, dela nove dru�ine, prepre�uje rojenje, zmanj�uje �tevilo varoj v dru�ini, ob tem pa zmanj�uje tveganje za pridelavo nepristnega medu in medu z ostanki akaricidov na minimum. Pri to�enju medu iz devi�kega satja mora biti sicer previdnej�i, ampak ni te�av. Previdni moramo biti �e pri odkrivanju, da ne po�kodujemo satnic celic. Ko vstavljamo sate v to�ilo, moramo paziti, da damo nasproti enako te�ke sate. To�iti za�ne pri majhni hitrosti, nato satje obrne in postopek ponovi. Potrebno je po�asnej�e to�enje. Dodatnih mre� v to�ilu ne uporablja, saj zadostuje ni�ja hitrost to�enja. Pri samoobra�alnih to�ilih hitrost in �as vrtenja nastavimo in to�ilo vse opravi samodejno. G. Kobe je prepri�an, da je akacijev med iz devi�kega satja edini pravi akacijev med, prav tako je prepri�an, da je pri njegovem na�inu �ebelarjenja donos medu ve�ji, novo satje pa pomeni ve�je in bolj zdrave �ebele.

Mag. Marko Hrastelj je predstavil svoj na�in �ebelarjenja v nakladnih panjih. Sam za plodi��a uporablja DB-naklado ali dve 2/3 LR-nakladi. Za medi��a uporablja 2/3-naklado. Medi��a nastavlja �e zgodaj spomladi, navadno v marcu, sicer dru�ine rade rojijo. Ko na plodi��a nastavi medi��a, iz panjev odstrani pitalnike za �ebele. Za zgodnjo cvetli�no pa�o v sredino medi��a doda dva ali tri �e zgrajene devi�ke sate, ki so �e medeni od lanskega to�enja, drugo so satnice. Mlade �ebele hitro najdejo satnice za graditi, kar jih tudi privabi v medi��e. �e uporabljamo DB plodi��no naklado, potem med plodi��e in medi��e ne smemo dodati mati�ne re�etke, sicer �ebele ne preidejo v medi��e. �ebele raje pridejo v medi��e, �e po zadnjem to�enju satov ne damo v popravilo �ebelam, ampak v skladi��e pospravimo �e sladke, tako jih spomladi v medi��e privabi �nepopravljeno� in sladko satje. V primeru slabe pa�e spomladi oz. ohladitve je �ebele v�asih te�je ohraniti v medi��u, kot jih spraviti vanj.

Med, ki je pridobljen v nakladnem panju ima ve� vode kot v A�-panju, tako da se je treba sprijazniti, da bomo redko pridelali med, ki bo vseboval manj kot 17 % vode. �e samo dejstvo, da je A�-panj zlo�en v skladovnice na suhem v �ebelnjaku, zni�uje vsebnost vode. Ko dodajamo naklade na nakladni panj, npr. �etrte naklade nikoli ne podkladamo pod tretjo, ampak jo nakladamo na prej�njo. Satje iz panja pobiramo zgodaj zjutraj. Pri to�enju odstranjujemo robna sata, �e nista povsem pokrita, saj ta med pravilom vsebuje zelo veliko vlage. �e bomo imeli v 10-satnem panju manj satov, bomo vsebnost vode v medu �e pove�ali. Tudi g. Hrastelj je prepri�an, da sta akacijev med in to�enje medu iz devi�kih satov na�a prihodnost. Ko je hodil po tujini, je videl da je pridelava medu samo iz devi�kih satov mogo�a. �elja po izbolj�avi svojega �ebelarstva, ga je prepri�ala, da je tudi sam poskusil. �e zmorejo drugi, zmore tudi on.

To�enja medu samo iz devi�kih satov sicer trenutno ne zahteva nobena zakonodaja, je pa to vsekakor usmeritev sodobnega �ebelarstva. Marsikateri izku�eni �ebelar je skepti�en do tak�nega na�ina �ebelarjenja. Pogosto sli�imo, da se devi�kih satov ne da to�iti, da �ebele satnic v medi��u ne gradijo, da niti v medi��e ne pridejo, �e gor ne prestavi� zalege, ampak na strokovni razpravi smo iz prakti�nih izku�enj videli, da so ti argumenti neupravi�eni. Predlagam, da poskusite tudi sami, napredek slovenskega �ebelarstva bo tako �e ve�ji. Zahvaljujem se vsem obiskovalcem razprave, velika udele�ba je vsekakor dala vedeti, da si napredka �elimo. Posebej pa hvala g. Kobetu in g. Hrastelju za prikaz njunega na�ina �ebelarjenja.
ďż˝
Mag. Andreja Kandolf Borov�ak
Svetovalka JSSďż˝ za zagotavljanje varne hrane
andreja.kandolf@czs.si

Med, ki ga �ebelarji damo v prodajo, mora biti pravilno ozna�en. Poleg tega, da �ebelarji poznamo splo�no zakonodajo glede ozna�evanja �ivil (Uredba 1169/2011 o zagotavljanju informacij o �ivilih potro�nikom, Pravilnik o koli�inah predpakiranih �ivil, Pravilnik o Slovenskem medu z za��iteno geografsko ozna�bo), moramo poznati tudi Pravilnik o medu, ki dolo�a izraze za poimenovanje na�ega pridelka.

Osnovnemu imenu MED lahko dodamo nekatere dodatne oznake. Med lahko ozna�imo po izvoru, kar pomeni, da lahko na nalepko zapi�emo, ali gre za med cvetli�nega oz. nektarnega izvora ali za med gozdnega ali manovega izvora. Pri dolo�itvi izvora medu lahko �ebelarjem pomagajo terenski svetovalci, ki so opremljeni z ustreznimi in�trumenti in lahko na terenu glede na izmerjeno elektri�no prevodnost medu dolo�ijo njegov izvor. Med lahko ozna�imo tudi po na�inu pridobivanja, in sicer kot to�eni med, samotok, pre�ani med, med v satju �, najpogosteje pa �ebelarji uporabljamo poimenovanje medu po botani�nem izvoru, kar pomeni, da med ozna�imo npr. kot akacijev, kostanjev, lipov, smrekov � Seveda morajo v tem primeru dolo�eni vrsti ustrezati tudi fizikalno-kemijske, senzori�ne in mikroskopske lastnosti, zato velja biti previden pri dolo�anju vrste. V primeru negotovosti pa se lahko obrnete na laboratorij �ZS.

Informacija o vrsti medu je za potro�nika zelo koristna, tudi z ekonomskega vidika dosega vrstni med na trgu vi�je cene, zahteva pa tudi znanje �ebelarja, da svoje �ebelje dru�ine primerno pripravi za izkori��anje dolo�ene pa�e.

Eden izmed na�inov poimenovanja medu, ki sicer ni pogosto uporabljen, pa je poimenovanje medu po regionalnem, geografskem ali topografskem poreklu, �e med izhaja v celoti z navedenega obmo�ja. Potro�niki so vse bolj zavedni in jih zanima, kje to�no je bil med pridelan (ne samo dr�ava porekla), zato �ebelarje vse bolj zanima mo�nost poimenovanja medu po geografskem poreklu. �e med izhaja z dolo�enega geografskega podro�ja, ga lahko poimenujete npr. koro�ki med, tolminski med, med iz osrednje Slovenije, primorski med itd. �e je med pridelan na obmo�ju, ki je poznano kot gorato, ni�insko, lahko zapi�ete tudi gorski med, ni�inski med itd.

Staro ime za med je tudi STRD in velikokrat �ebelarji na nalepkah za med zapi�ejo to poimenovanje (npr. Koro�ka strd, itd.). Zapis besede STRD na nalepki za med je dovoljen v kolikor je poleg tega navedeno tudi poimenovanje MED.

Med se lahko poimenuje tudi po posebnih merilih kakovosti, �e ste vklju�eni v katero izmed za��itenih shem vi�je kakovosti medu. Za��itena imena, ki jih lahko uporabljajo le �ebelarji, ki so vklju�eni v sisteme vi�je kakovosti, so Slovenski med, Kra�ki med in Ko�evski gozdni med. Dovoljen zapis je tudi Ekolo�ki med, �e imate certificiran tak�en na�in pridelave.

Tudi �e ste ali nameravate postati �lan kakovostne sheme Slovenski med z za��iteno geografsko ozna�bo, lahko med poimenujete po geografskem poreklu. V tem primeru dokazujete vi�jo kakovost s prelepko, na kateri pi�e Slovenski med in vsebuje evropski simbol za��itene geografske ozna�be. Za ime izdelka pa lahko uporabite geografsko poimenovanje, ki mu sledi navedba ene izmed botani�nih vrst oz. tipov medu, ki so za��iteni v tem sistemu (akacijev, cvetli�ni, kostanjev, lipov, smrekov, gozdni ali hojev med).

V nobenem primeru pa �ebelarji, ki niso del sistema za��itenih shem, ne smejo uporabljati imen Slovenski med, Ko�evski gozdni med, Kra�ki med, �etudi med izhaja z omenjenega podro�ja.

Pri ozna�evanju medu ne smemo pozabiti na prelepko, ki zagotavlja originalno zaprtost na�ega izdelka. �e izdelujete svoje nalepke za med ali imate �e kak�no vpra�anje glede pravilnega ozna�evanja medu in tudi drugih �ebeljih pridelkov, se lahko obrnete na svetovalki za varno hrano �ZS.

Nata�a Lilek,
svetovalka JSSďż˝ za varno hrano

Med ni enak medu, to ve vsak �ebelar, saj to dejstvo zaznamo �e pri senzori�nih lastnostih medu. Akacijev med �ebelarja ni enak akacijevem medu �ebelarja soseda, �e ve�, znotraj enega to�enja se razlikuje tudi med nabran med panji istega �ebelnjaka. Razlikujejo pa se seveda tudi medovi pridelani v razli�nih letinah. Ve�ja pestrost je pri cvetli�nih in gozdnih medovih, saj je pri teh medovih ve�ja pestrost samega izvora medi�ine oz. mane. Medu ne delamo po receptu, �ebele osnovno surovino nabirajo v naravi in jih ne moremo usmerjati, kam naj letijo. Slovenija le�i v srednji Evropi, kjer se stikajo �tiri velike evropske geografske enote, in sicer Alpe, Panonska kotlina, Dinarsko gorovje in Sredozemlje. Pestra geolo�ka zgradba, razgibanost reliefa ter dejstvo, da se Slovenija razprostira na �tirih biogeografskih obmo�jih, omogo�ajo visoko rastlinsko in �ivalsko pestrost, kar pa posledi�no vpliva tudi na raznovrstnost medu.

Vrste medu

Da je med prav dolo�ene vrste, mora vsebovati vsaj 45 % zrnc peloda te vrste. Izjeme so akacijev in lipov med, ki lahko vsebujejo precej manj peloda rastline, po kateri se imenuje in kostanjev med, ki mora vsebovati vsaj 86 % peloda pravega kostanja, da se lahko imenuje kostanjev med, poleg tega pa morajo tudi senzori�ne ter fizikalno-kemijske lastnosti ustrezati za posamezno vrsto medu.

Za dolo�anje vrste medu je pomembno merjenje elektri�ne prevodosti. Medovi iz nektarja imajo prevodnost ni�jo od 0,8 mS/cm, manini pa vi�ji. Izjemi sta lipov in kostanjev med. Medovi se med seboj razlikujejo tudi v sestavi sladkorjev in od tega je odvisna tudi kristalizacija medu.

Kristalizacija medu

Kristalizacija medu ne povzro�a nobenih kemi�nih sprememb medu in je v najve�ji meri odvisna od vsebnosti sladkorjev v medu, temperature in �asa skladi��enja, vsebnosti vode v medu in prisotnosti kristalizacijskih jeder. Medovi z vsebnostjo glukoze 28 % ali ve�, kristalizirajo hitreje kot medovi z manj�o vsebnostjo glukoze. Manini medovi, ki vsebujejo ve� kot 10 % sladkorja melicitoze pa kristalizirajo v tako imenovani cementni med. Kristalizacija se zgodi �e v satju.

Optimalna temperatura za pojav kristalizacije medu je med 10 in 18 �C. Ni�je temperature skladi��enja pa je upo�asnijo. Medovi z nizko vsebnostjo vode obi�ajno kristalizirajo hitreje in kristalizirajo v grobe kristale, medtem ko je pri medovih z vi�jo vsebnostjo vode kristalizacija po�asnej�a.

Pogosto se zgodi, da med kristalizira nepravilno. Govorimo sicer o napakah kristalizacije, vendar le te na samo kakovost medu najve�krat nimajo velikega vpliva, pri prodaji medu pa nam lahko povzro�ijo kar nekaj sivih las, saj potro�nik daje veliko pozornosti videzu izdelka in vsak odklon od optimalnega mu daje slutiti, da med ni pristen.

Kristaliziran med s pojavom belih lis - tako imenovani �cvet� nastane v medovih z nizko vsebnostjo vode. Ponavadi se na povr�ini ali ob steni medu oblikujejo podro�ja, ki imajo videz belih lis. To je posledica kristalizacije pri kateri med kristali nastanejo prazna obmo�ja kamor vdre zrak in povr�ina postane bele barve. Gre za naraven pojav, ki ne vpliva na kakovost medu, zaradi videza pa ga potro�niki odklanjajo. Z vodeno kristalizacijo in shranjevanjem na konstantni temperaturi (cca. 14 �C) se temu pojavu lahko izognemo.

Pri medovih, ki kristalizirajo po�asi se pojavi groba kristalizacija. Odpravimo jo z vodeno kristalizacijo, kar pomeni, da pridelamo kremni med.

Pri kristalizaciji medu z visoko vsebnostjo vode (ve� kot 18 %) se lahko pojavi razslojevanje v dve fazi. Spodnja faza kristalizira, zgornja faza pa ostane teko�a, v teko�i fazi je tudi pove�ana vsebnost vode, kar je idealno okolje za razvoj kvasovk, ki lahko povzro�ijo fermentacijo.

Uteko�injanje kristaliziranega medu

Uteko�injanje medu mora biti tak�no, da ne vpliva na kakovost medu in ne povzro�a pregretja in s tem po�kodb medu. Na sam �as uteko�injanja vpliva koncentracija glukoze v medu in oblika kristalov. Velja na�elo, da ve�ja kot je vsebnost glukoze v medu in ve�ji kot so kristali dalj�i je �as uteko�injanja medu. Uteko�injanje pri visoki temperaturi povzro�i po�kodbe medu, vpliva pa tudi na zmanj�anje hlapnih in aromati�nih komponent, v nekaterih primerih pa lahko v medu povzro�i tudi karamelni okus zaradi karamelizacije sladkorjev. Pregretje medu ugotavljamo z dolo�anjem vsebnosti HMF in encimske aktivnosti.

Celoten postopek segrevanja je treba nadzirati ter med po uteko�injenju �im prej ohladiti na temperaturo skladi��enja.

Porabniki medu navadno med uteko�injajo v vodni kopeli, ta na�in pa tudi najmanj zmanj�a njegovo kakovost. Priporo�ljiv je predvsem za manj�e koli�ine medu.

�ebelarji pogosto uporabljajo topilne komore, ki so uporabne predvsem za uteko�injanje ve�jih koli�in medu. Ker je zrak slab�i toplotni prevodnik kot voda, porabimo v primerjavi z vodno kopeljo za isto delo ve� energije. Topljenje v topilni komori traja �e dvakrat dlje kot v vodni kopeli.
Nekateri �ebelarji za uteko�injanje medu uporabljajo potopne grelce. Tak grelec je opremljen s termostatom in tipalom, ki prepre�uje temperaturne po�kodbe medu. Ob uporabi potopnega grelca je med raztopljen v razmeroma kratkem �asu, ob upo�tevanju prave temperature pa tudi ne nastanejo ve�je kakovostne spremembe. Pri uteko�injanju medu s toplotnim grelcem je sicer med potrebno me�ati, da ne pride do pregretja medu na stiku z grelcem.

Z nekaterimi pripomo�ki, npr. s t. i. plo��nimi pasterizatorji, pa lahko med segrevamo pri ob�utno vi�ji temperaturi od predpisane. Gre za sistem preto�nega segrevanja, ki ga uporabljajo tudi industrijski polnilci medu. Izredno uporaben je tudi pripomo�ek �Melitherm�. Pri tem postopku se med segreje med plo��ami iz nerjave�ega materiala, v nadaljnjem postopku pa se tudi hitro ohladi. Dandanes je med mogo�e uteko�initi tudi z mikrovalovi, vendar se ga raje izogibajmo, saj mikrovalovi povzro�ajo po�kodbe medu.

Andreja Kandolf B.

V medu je ve� kot tiso� razli�nih sestavin, v belem sladkorju pa le saharoza

V zadnjem �asu se veliko pi�e in govori o medu v primerjavi z belim sladkorjem. Eden najbolj poklicanih, da pojasni razliko med obema, je prim. Peter Kap�, dr. med. Danes upokojeni zdravnik specialist je slu�boval v Zdravstvenem domu Novo mesto, v Splo�ni bolni�nici Novo mesto, v Univerzitetnem klini�nem centru v Ljubljani, dodatno se je izobra�eval tudi na In�titutu za plju�ne bolezni na Golniku, na kardiolo�ki kliniki v Zagrebu in v Nem�iji.

16. marec 2018

Napisal je ve� kot sto strokovnih �lankov, ve�krat je sodeloval kot soavtor knjig, napisal je 20 samostojnih knjig, med njimi Med in zdravje, Bolezni dihal in �ebelji pridelki, Zdravljenje s �ebeljimi pridelki (apiterapija), �okolada kot hrana in zdravilo, Hrana in rak, Mleko za zdravje, Vino in zdravje � V nadaljevanju vam posredujemo njegov �lanek.

Sladkor iz skupine ogljikovih hidratov

Sladkor, s kemijskim imenom saharoza, je naravno sladilo iz skupine ogljikovih hidratov. Surovi oziroma rjavi sladkor, ki je vmesni produkt ekstrakcije saharoze iz sladkornega trsa, vsebuje do 99,5 odstotka saharoze v suhi snovi. Rafinirani oziroma beli sladkor vsebuje ve� kot 99,5 odstotka saharoze v suhi snovi. Med je gosto teko�e ali kristalizirano �ivilo, ki so ga proizvedle �ebele. Nastane iz cvetli�nega nektarja ali drugih izlo�kov �ivih rastlinskih delov ali pa iz razli�nih vrst mane, to je izlo�kov �u�elk, ki so na �ivih delih rastlin. Osnovno snov prina�ajo �ebele v panj, jo obdelajo, ji dodajo izlo�ke svojih �lez, jo zgostijo in nato shranjujejo v pokritih celicah satja.

Razlika med belim (kristalnim) sladkorjem in medom je ve� kot o�itna. V belem sladkorju je le disaharid saharoza, ki se razkroji v dva monosaharida, glukozo in fruktozo, pa ni� drugega. V medu so tudi sladkorji, vendar v njem najdemo �e ve� kot tiso� snovi, skoraj vse, kar vsebuje in potrebuje �love�ko telo, zato ima med posebne lastnosti, ne le sladkost. Glavne sestavine medu so sladkorji, encimi, mineralne snovi, hormoni, protibakterijske snovi, kisline, di�avne snovi, vitamini, aminske kisline, flavonoidi in morebiti �e kaj, kar �e ni raziskano.

[b]Med tiso�letja edino sladilo

Tiso�letja je bil med edino sladilo. V tretjem stoletju na�ega �tetja so se Indijci nau�ili zgo��ati sok sladkornega trsa in tako je med dobil tekmeca v sladkorju. Kot sladilo je med skoraj izgubil svojo vlogo in jo prepustil sladkorju. Vendar so raziskovalci pozneje spoznali, da sladkor poleg trsnega oziroma pesnega sladkorja ne vsebuje ni�esar. V medu pa je dele� trsnega ali pesnega sladkorja majhen, ker sta v njem glavna grozdni in sadni sladkor. Poleg sladkorjev pa so v medu na�li �e veliko drugih (ve� kot tiso�) za �loveka zelo koristnih sestavin.

Med vsebuje predvsem enostavne sladkorje (monosaharide), zlasti fruktozo in glukozo, pa tudi disaharide, kot sta trsni in pesni sladkor (saharoza), in le v majhnih koli�inah polisaharide. V medu je ponavadi najve� (33�42 %) fruktoze, nekaj manj (27�36 %) glukoze, malo (1�4 %) saharoze. Razmerje teh sladkorjev je v medu zelo razli�no, odvisno od sorte medu in u�inkovitosti encimov (invertaze, saharaze), ki pridejo v med delno z medi�ino, v glavnem pa iz �ebeljih �lez.

Zorenje medu v �ebeljih panjih

�ebela v mednem �elod�ku prinese v panj pribli�no 50 mg nektarja ali mane. Nato �ebela s posebnimi gibi iztisne nektar ali mano iz mednega �elod�ka na konec svojega ril�ka, s �imer zmanj�a vsebnost vode v nabranem sladkem soku. Re�emo lahko, da �ebele nabrani nektar ali mano v panju obdelajo, dodajo izlo�ke nekaterih svojih �lez in med zgostijo. �ebele skladi��ijo med v celicah satja, ki jih zaprejo z vo��enimi pokrov�ki, s �imer prepre�ijo, da bi med vezal vodo iz zraka. Potem sledi proces zorenja, v katerem se vsebnost vode �e zmanj�a, zaradi delovanja encimov pa se spremeni tudi sestava razli�nih vrst sladkorja. V medu je ve� fruktoze kot glukoze. Tudi v nektarju so koli�ine sladkorjev razli�ne. Fruktoza te�je kristalizira kot glukoza. V kristaliziranem medu so kristali glukoze obdani s teko�o fruktozo, ki je slaj�a od glukoze.

�ebelji pridelki so �ivila, prehranska dopolnila in naravna zdravila. Zaradi zelo bogate sestave �ebeljih proizvodov pa v�asih lahko z njimi tudi prepre�imo nastanek bolezni. �ebelji pridelki (med, cvetni prah, propolis, mati�ni mle�ek, vosek, �ebelji strup) vplivajo na zdravje na �tevilne na�ine. Predvsem delujejo ugodno na �love�ko telo, zlasti pozitivno na dvig imunosti in zdravja nasploh. S �ebeljimi pridelki ne zdravimo osnovne bolezni, ampak z njimi pomagamo pri zdravljenju. Zavedati se moramo, da pri sladkanju teko�in (�aja, kave �) z belim (kristalnim) sladkorjem dobimo le ob�utek sladkosti, ugodja, medtem ko z uporabo medu dobimo tudi druge vrste sladkorjev, zlasti sadnega (fruktoze), poleg tega pa �e vrsto drugih, za telo zelo koristnih snovi.

Prim. Peter Kapďż˝, dr. med.

*******************

RAZLIKA MED SLADKORJEM IN MEDOM!

Vir: Pomurec.com

Poznate razliko med sladkorjem in medom?

Veliko se govori o primerjavi medu z belim sladkorjem. Razliko pojasnjuje prim. Peter Kap�, dr. med., avtor ve� kot 100 strokovnih �lankov in 20 samostojnih knjig, med njimi Med in zdravje, Bolezni dihal in �ebelji pridelki, Hrana in rak, Mleko za zdravje, Zdravljenje s �ebeljimi pridelki (apiterapija).

Med je naravno sladilo, ki ne potrebuje dodatnih postopkov predelave, da postane uporaben. Kakovost, pestrost izbire in bogastvo arom so prednosti slovenskega medu. Njegova edinstvena aroma je odvisna od tega, kje �ebele nabirajo nektar ali mano (sladek izlo�ek, ki ga predelajo �u�elke iz soka nekaterih rastlin). Kot ogljikov hidrat, je med dober vir energije. Je invertiran sladkor, sestavljen iz enostavnih, lahko prebavljivih vrst sladkorjev, predvsem iz glukoze in fruktoze.�

Sladkor je naravno sladilo iz skupine ogljikovih hidratov, s kemijskim imenom saharoza. Beli oz. rafinirani sladkor vsebuje veďż˝ kot 99,5 odstotkov saharoze v suhi snovi. Rjavi sladkor oz. surovi, ki je vmesni produkt ekstrakcije saharoze iz sladkornega trsa, pa vsebuje do 99,5 odstotkov saharoze v suhi snovi.

Raziskovalci so ugotovili, da sladkor poleg trsnega sladkorja ne vsebuje ni�, v medu pa je glavni grozdni in sadni sladkor, trsnega sladkorja med skoraj ne vsebuje. V medu so na�li �e veliko drugih, za �loveka koristnih sestavin.�

Razlika med belim sladkorjem in medom

V belem sladkorju najdemo le disaharid saharoza, ki se razgradii v dva monosaharida, glukozo in fruktozo. V medu so tudi sladkorji, vendar v njem �e najdemo ve� kot tiso� drugih snovi, in sicer: encime, mineralne snovi, protibakterijske snovi, kisline, di�avne snovi, vitamine, aminske kisline, flavonoide in �e kaj. Torej med vsebuje vse kar potrebuje �love�ko telo, zato ima posebne lastnosti, ne le sladkost.�

�ebelji pridelki (med, propolis, cvetni prah, vosek,...) so naravna zdravila. Zaradi bogate sestave �ebeljih proizvodov lahko z njimi pomagamo pri zdravljenju osnovnih bolezni. �ebelji pridelki delujejo� pozitivno na dvig imunskega sistema in zdravja. Med �e dandanes priporo�ajo �portnikom, saj prina�a energijo, pomaga pri utrujenosti, spodbuja delovanje srca ter pomaga k hitrej�emu okrevanju.�

Med je naravna sladka snov, ki jo izdelajo medonosne �ebele (Apis mellifera). Vsebuje okrog 200 razli�nih snovi. V glavnem je koncentrirana vodna raztopina ogljikovih hidratov, med njimi je najve� fruktoze in glukoze, nekaj je tudi saharoze, najdejo se tudi drugi oligo- ter polisaharidi. Kljub temu, da med vsebuje veliko sladkorjev, je vseeno cenjen v prehrani ljudi, saj v manj�i meri vsebuje tudi beljakovine, encime, organske kisline, aminokisline, ma��obe, vitamine, minerale, flavonoide, fenolne snovi, ki spadajo med antioksidante. Sve� med ima podobno antioksidativno u�inkovitost kot nekatero sadje in zelenjava. Antioksidanti naj bi prepre�evali nastanek rakavih obolenj, raznih vnetij, preventivno naj bi delovali pred procesi staranja. Vsebnost teh sestavin v medu je majhna in lahko zelo variira glede na botani�no in geografsko poreklo, v manj�i meri pa nanje vplivajo tudi postopki pridobivanja medu in pogoji skladi��enja. Od slovenskih medov imajo najvi�jo antioksidativno u�inkovitost hojevi medovi, sledijo smrekovi, gozdni, kostanjevi, cvetli�ni, lipovi in nazadnje akacijevi (Bertoncelj, 2008).

Medovi se med seboj zelo razlikujejo, ne samo med vrstami, ampak tudi znotraj vrst medu obstajajo velike razlike, saj �ebele medi�ine ali mane ne naberejo samo na eni rastlini, ampak vedno na ve�ih. Kadar prevladujejo lastnosti ene rastline, ga lahko ozna�imo po tej rastlini. Najpogostej�e vrste medu v Sloveniji so: akacijev, lipov, smrekov, kostanjev, hojev, tudi med oljne ogr��ice. Kadar �ebele nabirajo medi�ino in ne prevladujejo lastnosti ene rastline govorimo o cvetli�nem medu, kadar pa mano pa tak med ozna�imo kot gozdni med. Da med ozna�imo po dolo�eni vrsti morajo tako njegove senzori�ne, fizikalno-kemijske (elektri�na prevodnost) kot tudi mikroskopske (pelod) ustrezati za posamezno vrsto medu. �e vrste medu ne poznamo, lahko med ozna�imo samo kot MED. V primeru prodaje medu kot Slovenski med z za��iteno geografsko ozna�bo, mora biti vrsta medu vedno ozna�ena. Dolo�itev vrste medu ni vedno enostavno, �ebelarji se lahko po pomo� vedno obrnejo na svetovalce javne svetovalne slu�be v �ebelarstvu.

Andreja Kandolf B.
Svetovalka za zagotavljanje varne hrane

Dolo�itev roka uporabnosti medu
18.12.2018

Med je zelo kompleksno �ivilo. Vsebuje okrog 200 razli�nih snovi. V glavnem vsebuje sladkorje, vsebuje pa tudi beljakovine, encime, organske kisline, aminokisline, ma��obe, vitamine, minerale flavonoide, fenolne snovi, ki spadajo med antioksidante.

Staranje -spremembe medu

Nekatere sestavine medu se med skladi��enjem spreminjajo. Nekatere spremembe vplivajo na senzori�ne lastnosti medu in njegovo prehransko vrednost. Spremembe v sestavi medu so pogosto povezane z Maillardovo reakcijo. Za nastanek te reakcije v medu sta odgovorni fruktoza in glukoza ter spojine z amino skupinami (npr. aminokisline). Pri nizkem pH, kar je tudi med, je vmesni produkt te reakcije hidroksimetilfurfural (HMF), ki vodi do nastanka melanoidinov in drugih obarvanih spojin, zato med s staranjem temni, kar pa je odvisno od temperature skladi��enja in sestave medu. Z Maillardovo reakcijo se v prehrani sre�ujemo vsak dan. Zaradi nje na�i zrezki razvijejo bogate okuse, pe�eni krompir�ek dobi zlato lupino, kruh svojo zape�eno skorjo.

S staranjem medu se v njem spreminjajo �e nekatere druge sestavine, med njim kot bolj pomembnimi omenimo encime v medu.

Med vsebuje razli�ne encime: diastazo, invertazo, glukozo oksidazo, katalazo in kislo fosfatazo. Ve�inoma so izvor encimov slinske in krmilne �leze �ebele, nekaj pa jih je lahko tudi rastlinskega izvora. �ebele dodajo encime med zorenjem medu iz nektarja in mane in so odgovorni za zapleteno sestavo sladkorjev v medu. Koli�ina encimov v medu je odvisna od starosti �ebel, vremenskih pogojev, intenzivnosti pa�e in �ebelarske prakse. V sve�em medu je encimov najve�, s staranjem in segrevanjem medu pa upadajo. Po enem letu je HMF statisti�no zna�ilno ve�, aktivnost diastaze pa upade.

Ugotavljanje kakovosti medu

Merjenje diastazne ter invertazne aktivnosti in vsebnosti HMF so glavni parametri za ovrednotenje vpliva starosti in shranjevanja ter segrevanja medu. Diastazno aktivnost ter vsebnost HMF opredeljuje tudi Pravilnik o medu (Ur. L. RS 4/11, 9/15). Merjenje vsebnosti HMF je za ovrednotenje kakovosti medu bolj primerno, kot dolo�anje diastazne aktivnosti, saj HMF v sve�em medu skoraj ni, medtem ko je aktivnost diastaze najve�ja pri sve�em medu in s starostjo upada. Tako ne poznamo za�etne vrednosti diastazne aktivnosti, �e posebej, ker je odvisna od vrste medu.

HMF je prisoten tudi v drugih �ivilih, tako da ga bomo s sadnim sokom, mlekom, marmelado,� zau�ili ve� kot z medom. �e med skladi��imo pri temperaturi 12-14 �C se vsebnost HMF letno pove�a pri gozdnem medu za 3 mg/kg, pri cvetli�nem pa 5-6 mg/kg. �e damo med na sobno temperaturo lahko v enem letu nastane do cca 24 mg/kg, pri skladi��enju na 30 �C bomo v petih do osmih mesecih pri�li na vrednost 30 mg/kg. Najve�ja dovoljena vsebnost je 40 mg/kg, za med pridelan v okviru blagovne znamke Slovenski med 15 mg/kg.

�e med segrevamo, je nastanek HMF hitrej�i, odvisen je od temperature segrevanja. En dan so pri razli�ni temperaturi segrevali timijanov med. Vsebnost HMF je nara��ala po�asi do temperature 45 �C, nekoliko hitreje do temperature 55 �C, od te temperature pa je vsebnost zelo hitro nara��ala. Aktivnost encima invertaze je za�ela hitreje upadati �e pri 35 �C. Da �im bolj ohranimo biolo�ko vrednost medu (encime, vitamine,�) je torej pomembno, da ga segrevamo pri �im ni�ji temperaturi �im manj �asa. Poleg temperature je pomemben tudi �as segrevanja. �im vi�ja kot je temperatura segrevanja, tem kraj�i sme biti kontaktni �as medu in grelca in nato je med potrebno hitro ohladiti.

Dolo�anje roka uporabnosti medu

Pri dolo�anju roka uporabnosti medu moramo upo�tevati, da do datuma, ki sledi besedam �uporabno najmanj do� vsebnost HMF ne sme biti vi�ja od 40 mg/kg (za SMGO 15 mg/kg). Zavedati se moramo, da bo kupec med najverjetneje postavil na kuhinjsko polico, tako bo v cca dveh letih vsebnost HMF lahko narastla na okrog 40 mg/kg. �e smo imeli prej med �e sami v skladi��u, moramo upo�tevati tudi to dejstvo. �e smo med uteko�injali, moramo upo�tevati, da smo tudi pri uteko�injanju nekaj HMF pridelali in moramo temu primerno rok uporabnosti skraj�ati.

Skratka: rok uporabe medu ni neomejen, lahko pa je uporaben ve� let, �e je skladi��en na hladnem. S staranjem izgublja svojo vrednost, �e pa nanj gledamo kot sladilo, bo pa tudi po ve� desetletjih bolj�e sladilo kot navadni sladkor.

�e imate doma kaj medu, za katerega vas zanima vsebnost HMF, lahko vsebnost HMF v medu preverimo v laboratoriju na �ZS.

Andreja Kandolf Borov�ak

Med kot hranilo

Med je odli�en vir energije, 100 g medu ima okrog 1283 kJ (306 kcal) energije. 20 g medu, kar je obi�ajna koli�ina ene �lice medu, ima okrog 257 kJ (61,2 kcal) energije in predstavlja 3 % dnevne potrebe po energiji. Glavni sestavini medu sta enostavna sladkorja fruktoza in glukoza, ki jih �love�ki organizem lahko takoj porabi. Med je dobra hrana za ljudi vseh starosti, starej�im pomaga ohranjati zdravje, �portnikom pomaga pri obnovi mi�ic. Koli�ina proteinov, vitaminov in mineralov v medu je sicer nizka in ne zadosti dnevne potrebe, kljub temu pa lahko z medom nadomestimo sladkor, saj je ravno zaradi teh sestavin zdrav za u�ivanje. Nekateri encimi iz medu pospe�ijo prebavo sladkorjev in �kroba, vodikov peroksid, ki ga vsebuje ima antibakterijski u�inek, izbolj�uje pa tudi absorpcijo kalcija iz hrane.

Tudi �e primerjamo glikemi�ni indeks medu v primerjavi s saharozo je med bolj primeren za u�ivanje kot sladkor. Fruktoza ima glikemi�ni indeks 19, saharoza pa 68. Ve� kot med vsebuje fruktoze ni�ji glikemi�ni indeks ima. Navadno zna�a med 32 in 85 odvisno od vrste medu. Na obrok lahko zau�ijemo med 50 do 80 g medu.

Antioksidativne lastnosti medu

Med vsebuje tudi fenolne snovi, ki spadajo med antioksidante. Antioksidanti naj bi prepre�evali nastanek rakavih obolenj, raznih vnetij, preventivno naj bi delovali pred procesi staranja. Sve� med ima podobno antioksidativno u�inkovitost kot nekatero sadje in zelenjava. Vsebnost teh sestavin variira glede na botani�no in geografsko poreklo medu. Od slovenskih medov imajo najvi�jo antioksidativno u�inkovitost hojevi medovi, sledijo smrekovi, gozdni, kostanjevi, cvetli�ni, lipovi in nazadnje akacijevi.

Antibakterijske lastnosti medu

Antibakterijska aktivnost medu je odvisno od botani�nega vira, metabolizma �ebel, okoljskih, sezonskih ter klimatskih pogojev, ki vplivajo na sestavo medu, odvisna je od koli�ine peroksida v medu ter drugih parametrov, ki predstavljajo neperoksidno aktivnost.
Glede na antibakterijske lastnosti medu, ga lahko uporabimo v medicini kot tudi konzervans za �ivila. Na med je ob�utljivih ve� bakterij med njimi: Staphylococcus aureus, Escherichia coli, Bacillus subtilis, Pseudomonas aeruginosa, Paenibacillus larvae, nekateri iz rodu Streptococus spp., Salmonella spp., Shigella spp., Proteus spp.) pa tudi nekatere glive (Candida albivans), kvasovke, virusi (Rubella virus, Herpes virus) in paraziti (Leishmania, gliste Caeorhabditis elegans). Ima tako bakteriostati�ni kot baktericidni u�inek.

Peroksidna aktivnost

Vodikov peroksid nastaja pri oksidaciji glukoze v nezrelem ali razred�enem medu. Pri tem je pomemben encim glukozna oksidaza, ki izvira iz �ebeljih krmilnih �lez. Katalaza, ki je prav tako prisotna v medu, pa vodikov peroksid razgrajuje. Izvor katalaze je cvetni prah rastlin. Koncentracija vodikovega peroksida je tako odvisna od encimov glukozne oksidaze in katalaze. Ve� kot je glukozne oksidaze in manj kot je katalaze ve� je vodikovega peroksida. Vir glukozne oksidaze je �ebelja �leza, vir katalaze pa pelod rastlin zato je antibakterijska u�inkovitost odvisna tudi od vrste medu.

V zrelem medu je glukozna oksidaza neaktivna, vendar med vsebuje toliko vodikovega peroksida, da vseeno inhibira rast bakterij. Ko med pojemo ali razred�imo pa se peroksid tvori in deluje antibakterijsko.

Peroksidna aktivnost je odvisna od segrevanja, temperature in shranjevanja, zato se naj med shranjuje na hladnem in temnem prostoru.

Neperoksidna antibakterijska u�inkovitost je posledica nizkega pH, velike vsebnosti sladkorjev, najve� pa prispevata metilglioksal in rojalizin in ni tako ob�utljiva na toploto in svetlobo. Najve� metilglioksala vsebuje med iz manuke pridelan iz nektarja nabranega na grmovju Leptospermum scoparium na Novi Zelandiji. Tudi nekatere druge vrste medu ga vsebujejo, vendar bistveno manj kot med iz manuke. V medu nastane s staranjem iz dihidroacetona, ki je prisoten v nektarju omenjene rastline in naj bi bil u�inkovit celo proti virusu gripe.

Rojalizin je peptid, ki ga proizvajajo �ebele v krmilnih �lezah in ima mo�no aktivnost proti gram pozitivnim bakterijam med njimi Bacillus subtilis, Staphylococcus aureus, Paenibacillus larvae.

Med kot probiotik ter prebiotik

Med ima tudi protivnetno aktivnost in deluje tudi kot probiotik zaradi prisotnosti bakterij Bifidus in Lactobacilus. Rast, aktivnost ter sposobnost pre�ivetja lactobacilov lahko pove�amo, �e med dodamo v mle�ne proizvode.
Zaradi prisotnosti oligosaharidov predvsem panoze med deluje tudi kot prebiotik. Prebioti�na aktivnost je dokazana je pri �ajbljevem, maninem, kostanjevem medu, medu medene detelje ter detelje.

Antibakterijska u�inkovitost slovenskega medu

Visoko antibakterijsko u�inkovitost ima tudi med slovenskega porekla. Med antibakterijsko in antioksidativno u�inkovitostjo slovenskega medu obstaja mo�na povezava. K antibakterijski u�inkovitosti slovenskega medu najbolj prispeva peroksidna u�inkovitost. Najve�jo u�inkovitost imajo kostanjevi, hojevi ter gozdni medovi slovenskega porekla, kostanjevi medovi imajo tudi najve�jo protiglivi�no delovanje proti nekaterim glivicam (. Med, ki se uporablja za zdravljenje mora biti prefiltriran, brez delcev in brez spor bakterij. Nesteriliziran med sicer ne vsebuje vegetativnih oblik bakterij, ki so nevarne za �loveka, vsebuje pa lahko spore, zato med tretirajo z gama �arki, pri �emer se ohrani antibakterijska aktivnost medu. Med iz manuke se v taki obliki prodajata kot Medihoney, v Sloveniji pa obstajajo Vivamel obloga z medom proizvajalca Tosama.

[b] [b] Peroksidna antibakterijska aktivnost je odvisno od segrevanja,[/b] temperature in shranjevanja, zato morajo �ebelarji poskrbeti za ustrezno shranjevanje medu na hladnem in temnem prostoru.[/b]

Med je zelo cenjeno �ivilo in sladilo. V najve�ji meri ga sestavljata enostavna sladkorja fruktoza in glukoza, v manj�i meri pa tudi saharoza. Poleg sladkorjev med vsebuje �e vodo, razli�ne kisline, encime, aromati�ne snovi in ostale spojine, ki so koristne za delovanje �love�kega organizma. Zaradi velike vsebnosti enostavnih sladkorjev, ki jih na�e telo la�je izkoristi, in ostalih bioaktivnih snovi je med veliko bolj cenjeno sladilo v primerjavi z navadnim, belim, konzumnim sladkorjem, ki ga sestavlja le saharoza. Velikokrat se zgodi, da nam med, �e preden ga porabimo, kristalizira v kozarcu. To pomeni, da se iz teko�ega, viskoznega stanja spremeni v trdno v obliki drobnih kristal�kov.

�al �e zmeraj veliko ljudi misli, da je kristaliziran med pokvarjen. Vendar temu ni tako. Kristalizacija medu je popolnoma naraven pojav, ki ne vpliva na kakovost medu in ne povzro�a nobenih kemijskih sprememb v medu. V kolikor med kristalizira ste lahko prepri�ani, da ste kupili naraven, kakovosten med, ki so ga pridelale �ebele. Do pojava kristalizacije medu pride pri vseh vrstah medu. Hitrost pojava kristalizacije pa je odvisna od vrste medu in razmerja sladkorjev v njem. Tako med, ki ima ve�jo vsebnost fruktoze, ki je v vodi dobro topna, kristalizira po�asneje (npr. akacijev, kostanjev med), medtem ko je kristalizacije hitrej�a pri medu, ki vsebuje ve� glukoze, ki v vodi ni dobro topna (npr. cvetli�ni med). Kristaliziran med je v primerjavi s teko�im tudi za kak�en odtenek svetlej�e barve.

Zna�ilna lastnost medu je, da kristalizira. V preteklosti so ga imenovali tudi STRD.[/b]

Poleg vsebnosti in razmerja sladkorjev v medu na hitrost kristalizacije vplivajo tudi temperatura in �as skladi��enja medu, vsebnost vode v medu in prisotnost kristalizacijskih jeder. Kristalizacijo medu pospe�uje shranjevanje medu na temperaturi med 10 in 18 �C, ni�je temperature shranjevanja pa proces kristalizacije upo�asnijo. Ravno tako med, ki vsebuje manj�o vsebnost vode kristalizira hitreje v primerjavi z medom, ki vsebuje ve� vode. Velikokrat se lahko zgodi tudi, da med kristalizira nepravilno. Govorimo sicer o napakah kristalizacije, vendar le te na samo kakovost medu v najve�jem �tevilu primerov nimajo prevelikega vpliva. �e imate doma v kozarcu kristaliziran med in so se po kozarcu pojavile bele lise, nikar ne bodite zaskrbljeni. Tak�na kristalizacija nastane v medu, ki ima zelo nizko vsebnost vode.

Med kristalizacijska jedra se ujame zrak in povr�ina postane bele barve (pojavu belih lis pravimo �cvet�). Pojav �cveta� velja za znamenje kakovostnega medu, saj gre za med z zelo nizko vsebnostjo vode. V�asih se kristalizacija medu pojavi tudi v obliki razslojevanja. Nevarnost razslojevanja je predvsem pri medu, ki vsebuje visoko vsebnost vode (ve� kot 18 %), saj spodnji del medu kristalizira, zgornji pa ostane teko�. V teko�em delu je tako pove�ana vsebnost vode, kar predstavlja idealno okolje za razvoj kvasovk, ki lahko povzro�ijo fermentacijo medu.

Za doma�o uporabo medu se priporo�a, da ga uteko�inite v vodni kopeli na najve� 40 �C. �e je temperatura uteko�injanja previsoka se v medu po�kodujejo ali celo uni�ijo toplotno ob�utljive sestavine kot so encimi, hormoni in toplotno ob�utljivi vitamini. Biolo�ka vrednost medu je tako izgubljena in postane uporaben zgolj kot sladilo brez dodane vrednosti.

Da ohranite biolo�ko vrednost medu ga nikoli ne dajte v prevro� �aj.

Med pa ni uporaben le kot namaz na kruhu in sladilo v razli�nih napitkih ampak se lahko uporablja pri pripravi tako zelenjavnih kot mesnih jedi, za pripravo razli�nih marinad in pekarskih ter mle�nih izdelkov. Med je slaj�i od sladkorja, zato se ga v receptih dodaja manj kot navadnega sladkorja, jedem pa podari bogato aromo. Priporo�ljivo je, da ga jedem dodajamo, tam kjer je mogo�e, po toplotni obdelavi oz. uporabimo ni�je temperature peke.

V kolikor je med ustrezno skladi��en je njegov rok uporabe zelo dolg. Priporo�a se u�ivanje medu iz lokalnega, doma�ega okolja, saj ima tak�en med za nas ve�jo biolo�ko vrednost. S kristaliziranim medom ni popolnoma ni� narobe, in naj vas kristalizacija medu ne odvrne pri poku�anju in spoznavanju pestrosti okusov slovenskega medu.

Nata�a Lilek, �ZS
Svetovalka za zagotavljanje varne hrane

Nastanek medu
30.12.2019

Med je naravna sladka snov, ki jo izdelajo �ebele Apis mellifera. Lahko je teko�, viskozen ali delno do popolnoma kristaliziran. Barva, okus, vonj in aroma medu se razlikujejo glede na rastlinski izvor. Ne sme vsebovati nobenih dodanih sestavin, biti mora brez nezna�ilnih primesi. Ne sme imeti tujega okusa ali vonja, ne sme za�eti fermentirati, njegova stopnja kislosti ne sme biti umetno spremenjena. Ni mu dovoljeno odvzeti cvetnega prahu ali zanj zna�ilnih sestavin.

Biokemijske lastnosti in kakovost medu so odvisni od izvora nektarja, zrelosti medu, klimatskih razmer, sezone, sestave tal ter na�ina in pogojev pridelave in shranjevanja kot tudi sposobnosti �ebelarja.
Med sestavljajo ogljikovi hidrati, voda, sledi organskih kislin, encimi, aminokisline, pigmenti, pelod in vosek. Nekatere sestavine so posledica zorenja medu, nekatere dodajo �ebele, izvor nekaterih pa so rastline. Med istega botani�nega porekla se razlikuje zaradi klimatskih razlik in zaradi geografskega porekla.

NASTANEK MEDU

Pa�ne �ebele nabirajo nektar (medi�ino) in mano ter jo shranijo v mednem �elod�ku. Poln medni �elod�ek tehta med 40 in 70 mg in lahko predstavlja 90 % mase �ebele. Pa�na �ebela mora za poln �elod�ek nektarja na dan obiskati do 1000 cvetov in opraviti okrog deset izletov.
Nektar najdejo �ebele v cvetnih ali zunajcvetnih nektarijih na rastlini. Osnovni sestavini nektarja so voda in sladkorji, v manj�i meri pa vsebuje tudi rudninske snovi, eteri�na olja, organske kisline, du�ikove spojine, vitamine, barvne snovi, zrnca cvetnega prahu in snovi, ki privabljajo �ebele in druge opra�evalce. Dele� sladkorja v nektarju se spreminja in zna�a od 5 do 80 %, vode je lahko od 28 do 97 %. �ebele najraje nabirajo nektar s koncentracijo sladkorne raztopine med 30 in 50 %. Od sladkorjev so v nektarju zastopani saharoza, fruktoza in glukoza, pH nektarja je od 2,7 do 6,4.

Mano v glavnem sestavljajo sladkorji, ki se nahajajo v floemskem soku, najdemo pa tudi povsem nove sladkorje, ki so nastali iz floemskega soka pod vplivom prebavnih sokov sesajoďż˝ih ďż˝uďż˝elk. Vsebuje saharozo, glukozo in fruktozo, pa tudi maltozo, trehalozo, melecitozo in viďż˝je ogljikovodike. Izloďż˝ajo jo ďż˝uďż˝elke (listne uďż˝i, kaparji, medeďż˝i ďż˝krďż˝at), ki se hranijo s floemskimi sokovi dreves. V njihovem prebavnem traktu pride do pretvorbe sladkorjev in beljakovin rastlinskega soka z encimi. Organizem teh ďż˝uďż˝elk vsrka le majhen deleďż˝ potrebnih snovi, predvsem sladkorjev (5‒10 %), preostanek pa uďż˝ica izloďż˝i v obliki sladke kapljice, ki jo imenujemo medena rosa ali mana. V obliki lepljivih kapljic jo najdemo na listih razliďż˝nih dreves (jelke, smreke, macesna, hrasta, bora, kostanja, vrbe, bukve, lipe, javorja, jesena itd). V nasprotju z nektarjem je mana bogata z rudninskimi snovmi.

Pretvorba nektarja ali mane v med se zaďż˝ne v naravi, ko paďż˝na ďż˝ebela napolni ďż˝elodďż˝ek, in se konďż˝a v notranjosti panja. ďż˝ebele iz ďż˝lez izloďż˝ajo encime in jih zmeďż˝ajo z vsebino v mednem ďż˝elodďż˝ku. Krmilna ďż˝leza izloďż˝a diastazo, α-glukozidazo in glukozo oksidazo, slinska pa α-glukozidazo in diastazo.

Ko se pa�ne �ebele vrnejo v panj, oddajo vsebino panjskim �ebelam, ki dokon�ajo proces zorenja medu. Vsebina, ki jo pa�ne �ebele predajo panjskim �ebelam, je �e razred�ena z izlo�ki krmilne in slinske �leze. Manj�i trdni delci, ki so prisotni v mednem �elod�ku, kot npr. zrnca peloda, se iz mednega �elod�ka filtrirajo in preidejo naprej v prebavni trakt, tako da je v vsebini za dve tretjini manj zrnc peloda kot v izvornem nektarju. Filtracija je u�inkovitej�a pri ve�jem pelodu in zato ga je v medu manj, �e posebej, ker je ve�jega peloda manj �e v cvetnem nektarju. Panjske �ebele s posebnimi gibi iztiskajo nektar iz svojega mednega �elod�ka tako, da se v obliki kapljice prika�e vsakih pet do deset sekund na koncu ril�ka. Nato se sladki sok nekaj sekund su�i na toplem in sorazmerno suhem zraku, potem pa se vrne v medni �elod�ek, od koder ponovno pripolzi na kratko osu�evanje. To se dogaja 15 do 20 minut. V tem �asu izgubi okrog 50 % vode, koncentracija sladkorjev se pove�a za 10 do 25 %. �ebele nato majhne kapljice napol zrelega medu odlo�ijo v celice satja, v tem �asu se koncentracija sladkorja pove�a za 2 do 8 %.

V enem do treh dneh se sestava nektarja zaradi delovanja encimov spremeni in zgosti. Zorenje medu je odvisno od mo�i dru�ine in dnevnega donosa medu. Kadar je medenje obilno, �ebele delno zrel med prena�ajo med seboj ali pa ga takoj skladi��ijo, kadar je medenje slab�e, pa ve� �ebel napol zrel med pred skladi��enjem v satje prena�ajo med seboj. Ve� �ebel ko sodeluje pri zorenju medu, ve� encimov bo imel. Zorenje je odvisno tudi od vsebnosti vode v napol zrelem medu, ki ga �ebele odlo�ijo v satje, ravni, do katerih �ebele celice napolnijo z medom, prezra�evanja panja, temperature in relativne vla�nosti. Tudi prestavljanje nektarja med celicami satja v panju je del procesa zorenja medu.

Med zorenjem se spreminja sestava medu, kar se najbolj odra�a v sestavi sladkorjev v medu. Saharoza se razgrajuje v glukozo in fruktozo, nastajajo vi�ji sladkorji. Spreminja se tudi gostota medu, shranjenega v celicah. V posamezni celici se med zorenjem medu gostota pove�uje, zmanj�uje ali ostaja enaka, v celotnem satju pa se koli�ina shranjenega medu in �tevilo polnih celic pove�ujeta. �ebele prestavljajo vsebino med celicami satja, predvsem iz tistih celic, kjer je ni�ja koncentracija sladkorja. V pokritih celicah je koncentracija sladkorja vi�ja. Tudi znotraj posamezne celice, napolnjene z medom, je med nehomogen, kar ka�e na to, da �ebele v eno celico dodajo med razli�nega izvora.

Med zorenjem medu, kot vzporedni produkt delovanja encima glukoze oksidaze, nastaja tudi vodikov peroksid, ki prepre�uje rast mikroorganizmov. Ko je med zrel, ga �ebele pokrijejo z vo��enimi pokrovci in shranijo kot zalogo hrane.

V panju obstaja delitev dela med panjskimi in pa�nimi �ebelami, ki je odvisna od starosti �ebel in potreb v dru�ini. �e je v panju dovolj �ebel, lahko dru�ina pove�a donos medu tako, da panjske �ebele postanejo pa�ne �ebele. �e �ebelar izto�i nezrel med, imajo panjske �ebele manj dela in lahko prej postanejo pa�ne �ebele, s �imer se pove�a pa�na aktivnost, kar predstavlja nelojalno konkurenco ustaljeni praksi, zato mora med skladno z direktivo o medu dozoreti v panju (Direktiva 2001/110/ES Sveta z dne 20. decembra o medu in Direktiva 2014/63/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja o spremembi Direktive o medu).

Nata�a Ra�l 08. 01. 2020

[b]Ekolo�ki med ni vedno najbolj�a izbira

Na Zvezi potro�nikov Slovenije so pod drobnogled vzeli 11 razli�nih vzorcev medu[/b]

V Sloveniji je pribli�no 10.000 �ebelarjev, ki skupaj proizvedejo od 500 do 2500 ton medu na leto, odvisno od letine. Zadnja je bila zaradi slab�ih vremenskih razmer v �asu cvetenja in opra�evanja ena slab�ih. Po podatkih �ebelarske zveze Slovenije so ga lani pridelali le 653 ton.�Okrog kilogram medu na leto naj bi pojedel povpre�en Slovenec, kar nas nas uvr��a med najve�je evropske porabnike tega �ebeljega pridelka. Po podatkih Zveze potro�nikov Slovenije ve�ina potro�nikov med kupuje pri lokalnih �ebelarjih, vendar, ker ga ne pridelamo toliko, kot ga porabimo, je na tr�i��u tudi veliko medu tujega porekla.

Na nedavnem testu ZPS so, kot je povedala Anja Bolha, med enajstimi razli�nimi vzorci medu ugotovili, da v Sloveniji jemo dober med. Vsi testirani vzorci so dobili najmanj povpre�no oceno, ve�ina dobro, med najbolj�imi pa so bili prav vzorci slovenskega porekla.

�e na etiketi pi�e, da je v medu, ki ste ga kupili, me�anica pridelka �ebel iz EU in �ebel izven EU, to lahko pomeni, da je tistega iz EU zgolj za vzorec, ve�ina tega medu pa je prepotovala ve� tiso� kilometrov.
�Proizvajalci lahko s tem prikrijejo, kak�na �iroka paleta medu je v tem izdelku.�

Ekolo�ki med se lahko prideluje samo na posebej dolo�enih obmo�jih, ki ne smejo biti v bli�ini ve�jih cest, onesna�enih obmo�ij ali komunalnih odlagali��. V Sloveniji je pribli�no 79 ekolo�kih �ebelarjev. V njihovih panjih je lahko zgolj avtohtona kranjska �ebela, voditi morajo posebne evidence in so stro�je nadzorovani. Med vzorci ZPS so bili med ekolo�kimi izdelki zgolj tisti s tujim poreklom, ocenjeni pa so bili slab�e, kot recimo neekolo�ki med slovenskega porekla.

�Transportna pot je bila dalj�a, zato so bili parametri sestave slab�i. Zato je v vsakem primeru najbolje, da kupimo med od blizu.�
Na dan naj bi zau�ili najve� tri do �tiri �ajne �li�ke, otroci po prvem letu starosti najve� dve. Vendar ob pogoju, da s hrano in pija�ami nismo zau�ili dodatnih sladkorjev.